Navzven je lahko tvoje življenje popolnoma urejeno. Imaš odgovornosti, ljudi, ki računajo nate, znanje in izkušnje.
Znotraj pa čutiš nemir, praznino ali zmedenost. Kot da nekje na poti nisi izgubil/a življenja — ampak stik s sabo.
Ne rabiš se popraviti. Rabiš se ponovno slišati.To se pogosto zgodi prav ljudem, ki so odgovorni, sposobni in vajeni skrbeti za druge. Življenje teče naprej — vendar nekje vmes zmanjka prostora zate.
Dolgo časa daješ.
Čas. Energijo. Pozornost. Odgovornost.
Skrbiš za ljudi okoli sebe,
rešuješ stvari in delaš to,
kar je treba.
Ob tem pa počasi nehaš poslušati:
Kaj čutim?
Kaj potrebujem?
Kaj je sploh še moje?
Ko se v tebi pojavi nemir,
ga je zelo lahko razumeti kot problem.
Zato se še bolj zaposliš,
iščeš odgovore,
analiziraš ali poskušaš občutek utišati.
Toda nemir je lahko tudi signal.
Signal,
da nekaj v tvojem življenju
ni več popolnoma poravnano s tabo.
Občutek izgubljenosti
ni nujno znak,
da je s tabo nekaj narobe.
Pogosto pomeni,
da si predolgo deloval/a
skozi obveznosti,
pričakovanja in avtomatski način.
Problem ni v tem,
da nimaš odgovorov.
Morda samo že dolgo
nisi ustvaril/a prostora,
da bi jih lahko slišal/a.
Za trenutek ti ni treba
spremeniti službe,
odnosa,
ciljev ali celotnega življenja.
Najprej se ustavi.
Opazuj svoje telo.
Opazuj svoj dih.
Opazuj,
kako se v resnici počutiš.
Prvi korak ni rešitev.
Prvi korak je ponoven stik.
Če se v zgornjem opisu prepoznaš,
sem zate pripravila naslednji korak.
Pokazala ti bom,
zakaj občutek nemira ali izgubljenosti
ni nujno nekaj,
kar moraš takoj odpraviti —
in kako lahko začneš ponovno ustvarjati
prostor za stik s sabo.
V naslednjem koraku te čaka tudi
kratka vaja s tremi vprašanji,
ki ti pomaga pogledati,
kje si danes.