Hitro zaznaš ljudi, razpoloženja in prostor. Veliko čutiš, veliko daješ in pogosto zelo hitro opaziš, kaj potrebujejo drugi.
Toda prav zaradi tega se lahko zgodi, da počasi izgubiš občutek, kje se končajo drugi in začneš ti.
Problem ni v tem, da veliko čutiš. Problem nastane, ko ob tem pozabiš nase.Ko si zelo čuteč človek, lahko hitro postaneš pozoren na vse okoli sebe in ob tem izgubiš občutek, kaj se dogaja v tebi.
Pomagaš.
Poslušaš.
Prevzemaš.
Razumeš.
Pogosto še preden te kdo prosi.
Sčasoma pa ostane vedno manj energije zate.
Postaviti mejo ne pomeni,
da si manj sočuten/a.
Pomeni,
da začneš prepoznavati,
kaj lahko daš,
ne da bi ob tem izgubil/a sebe.
Veliko čutečih ljudi
svojo vrednost nezavedno poveže s tem,
koliko naredijo,
pomagajo
in prevzamejo za druge.
Toda vrednost ni nagrada
za izčrpanost.
Ni ti treba ves čas nositi vsega,
da bi bil/a dovolj.
Ne spreminjaj vsega naenkrat.
Najprej samo opazuj:
Kje avtomatsko rečeš »da«?
Kje prevzameš tujo skrb?
Kje greš čez sebe?
Če se tukaj prepoznaš,
te v naslednjem koraku povabim,
da pogledava nekoliko globlje.
Ko vedno znova zelo hitro zaznaš,
kaj potrebujejo drugi,
se lahko skoraj neopazno naučiš,
da je tvoja vrednost povezana s tem,
koliko pomagaš,
koliko preneseš
in koliko prevzameš.
Prav tukaj se lahko začne povezovati
občutljivost,
razdajanje,
težko postavljanje meja
in občutek,
da moraš za svojo vrednost
vedno znova nekaj narediti.
V naslednjem vpogledu pogledava, zakaj je lahko tako težko samo biti, zakaj lahko počitek sproži občutek krivde in kako začneš ločevati svojo vrednost od tega, koliko narediš, pomagaš, preneseš ali prevzameš za druge.